Družinsko življenje

V življenju pride trenutek, ko človek razume eno zelo preprosto stvar. Nazaj več ne gre. Ne zato, ker ne bi mogel, ampak zato, ker ve, da tam, kjer je bil prej, njegovo srce več ne pripada. Tako smo se počutili mi, ko smo se vrnili na Fuerteventuro. Vedeli smo, da gremo v neznano. Vedeli smo, da nimamo popolnega plana in da nimamo zagotovil, kako bo naše življenje tukaj izgledalo čez nekaj mesecev. Ampak vedeli smo eno stvar — to je bila naša pot. Ko človek enkrat začuti svob

Včasih mislimo, da se moramo samo vrniti v“normalno življenje”. Da potrebujemo malo stabilnosti,  rutine, sistema. Da potrebujemo streho nad glavo, službo, šolo, red. In za nekaj časa se res zdi, da je to  prava odločitev. Ampak obstaja ena stvar, ki je ne moreš prevarati. Tvoje telo. Vrnitev v “normalno” življenje Ko smo se vrnili iz naše avanture nazaj v Slovenijo, sem si rekla: mogoče je pa to tisto, kar zdaj potrebujemo. Malo stabilnosti. Malo miru. Malo rutine. Otroka st

Včasih narediš vse prav. Slediš svojemu občutku, narediš pogumen korak, zapustiš staro življenje in greš tja, kjer misliš, da te čakanekaj novega. Verjameš, da si končno našel svoj prostor na svetu. In potem se zgodi nekaj, česar nisi pričakoval. Vrata se ne odpirajo. Stvari se ne sestavljajo. In tvoje telo začne počasi šepetati, da ta pot morda ni tista, ki si jo predstavljal. Tri mesece življenja brez načrta Tri mesece borbe. Iskanje stanovanja, povezovanje z ljudmi, spanje

Včasih se odpraviš na pot z občutkom, da se končno približuješ svojim sanjam. In potem pride trenutek, ko ugotoviš, da sanje in realnost včasih stojijo na popolnoma različnih straneh sveta. Naša prva noč na  Tenerifih je bila točno takšna lekcija. Smo pa sklenili zelo srčna nova prijateljstva Seveda sem ogromno raziskovala, preden smo se odpravili na Tenerife. Najbolj sem bila osredotočena  na to, da najdem neko namestitev ali skupnost, kjer bi lahko bivali v naravi. Moj idea

Veš tisti občutek, ko si cel teden govoriš: samo še to moram zdržati. Samo še teh nekaj dni vožne z  avtom do Huelve. Samo še to pot prevozim in potem pride trajekt. Potem bo lažje. Potem bom lahko  končno zadihala. Ne bom več vozila. Samo sedeli bomo, uživali, gledali morje in preživeli teh 29 ur na ladji. Tako sem si jaz ponavljala v mislih cel teden. Ampak resnica je bila čisto drugačna. Trenutek čisto na začetku, ko še ni bilo tako hudo Vkrcanje na trajekt Za vstop na tra

Včasih se največje spremembe v življenju zgodijo v trenutku, ko si končno priznaš resnico. Tisto resnico, ki jo tvoje telo že dolgo ve, ampak je tvoj razum ne želi slišati. Čeprav sem prvič v življenju zares začutila, kaj pomeni svoboda, ko sem bila stara 22 let in tri mesece živela na samotnem otoku – o tem lahko več prebereš tukaj  (tukaj vstavi link do prvega blog zapisa)  – sem se skozi vsa ta leta nekako naučila živeti v sistemu. Prilagajanje je nekaj, kar se človek zelo