Kako smo na Tenerifih ostali brez strehe nad glavo — in končali v kompostu

Včasih se odpraviš na pot z občutkom, da se končno približuješ svojim sanjam. In potem pride trenutek, ko ugotoviš, da sanje in realnost včasih stojijo na popolnoma različnih straneh sveta. Naša prva noč na 

Tenerifih je bila točno takšna lekcija.

Smo pa sklenili zelo srčna nova prijateljstva

Seveda sem ogromno raziskovala, preden smo se odpravili na Tenerife. Najbolj sem bila osredotočena 

na to, da najdem neko namestitev ali skupnost, kjer bi lahko bivali v naravi. Moj idealen plan je bil zelo 

preprost in hkrati zelo velik: živeti nekje v naravi, kjer ne rabimo skoraj nič plačati za tisto majhno hiško, 

kjer si sami pridelujemo hrano, živimo v skupnosti in predvsem jemo res domačo hrano, ki jo sami 

pridelamo. In tako sem naletela na enega gospoda, ki je imel ravno takšno skupnost nekje na severu 

Tenerifov. Kontaktirala sem ga. Morala sem mu poslati mail z našo zgodbo, našimi željami, kaj 

pričakujemo, kaj lahko ponudimo in vse ostalo. Kar je povsem razumljivo, saj takšne skupnosti ne morejo sprejeti kar vsakega, ki jim piše.

Z gospodom sva se zelo dobro ujela. Večkrat sva telefonirala in poslal mi je tudi slike hiške, v kateri bi 

lahko bivali. Ta skupnost se je imenovala Batoro. 

Hiška na slikah je bila res prečudovita — slamnata, okrogle oblike, znotraj postelja in majhna omara. Povedal mi je tudi, da je tuš zunaj pod 

palmami banane. Uh… kaj si lahko človek sploh želi lepšega? 

Razložil mi je tudi, kako je urejeno glede sanitarij — vse poteka v naravi, ena posebna školjka zunaj, iztrebki se zbirajo za gnojenje, urin pa za zalivanje. 

Zato je zelo pomembno, da se je samo naravna hrana in uporablja domača kozmetika. 

Ideja in predstavitev sta bili takrat zame skoraj pravljični. Točno takšni, kot sem si predstavljala življenje v naravi. Zato sva se tudi dogovorila, da bomo to priložnost zagrabili.

Ampak saj veš, kako pravijo — ni vse zlato, kar se sveti. In ni vsaka zgodba, ki zveni kot raj, tudi v resnici takšna. Nekatere se izkažejo za še lepše, kot smo si predstavljali, nekatere pa za precej težje. In naša je bila žal tista druga. V življenju sem se kasneje naučila eno zelo pomembno stvar: včasih nas največ naučijo prav tiste poti, ki se na 

začetku zdijo popolne, potem pa pokažejo svojo pravo naravo. Ker šele takrat spoznamo, kako zelo 

pomembno je poslušati sebe.

Občutek, ki ga ne moreš ignorirati

Pokličem gospoda in se dogovorimo, da se dobimo pri eni cerkvi v majhnem simpatičnem mestecu. 

No, ta zunanji tuš nam je bil zelooo všeč

Ko smo ga čakali, me je spreletel zelo neprijeten občutek — mešanica žalosti in panike, ki je še danes ne znam prav opisati. Ampak veš, kolikokrat v življenju ljudje gremo z glavo skozi zid, ker mislimo, da pač tako mora biti. Ker si rečemo: tako smo se dogovorili, tako 

je prav, kam pa bomo zdaj šli. In ravno takrat naredimo največjo napako — ko preslišimo tisti notranji glas. Kar hitro smo vedeli, da bi raje spali na plaži kot pa tam, kamor nas je tista pot peljala.

Hola, halo, objemi, topel pozdrav in hop v avto: »Pelji se za mano.« Ko smo se vozili za njim, sem imela ves čas v sebi tisti srhljiv občutek, da bi se najraje obrnila nazaj. In kot vedno sem o tem spregovorila z otrokoma. Če je kaj pri nas vedno veljalo, je to, da odkrito govorimo o tem, kar čutimo. Vedno sem verjela, da če otroke učimo poslušati svoje občutke, jih hkrati učimo tudi, da zaupajo sebi. Ker otrok, ki sme povedati, kaj čuti, odraste v človeka, ki se ne 

boji svoje resnice.

In takrat se je zgodilo nekaj zanimivega. Lina mi je rekla, da ima tudi ona zelo neprijeten občutek. 

Kasneje sva ugotovili, da jo je deloma prestrašila tudi pokrajina — ogromni črni vulkani in pesek. Ampak nekaj v zraku je bilo res težkega.

Šok realnosti

Prispemo tja. Predstavi nas par ljudem in odpravimo se do naše »čarobne hiške«. Ko sem jo zagledala, mi je srce dobesedno zastalo. Ni bila niti približno podobna tisti 

na sliki. Niti približno. Ta slamnata hiška sploh ni bila slamnata, bila je sestavljena iz vreč za krompir. 

Ampak to sploh ni bilo najhujše. Najhujše je bilo to, da je bila postavljena sredi komposta. Okoli so 

bile ogromne miši, odpadki, razpadajoče stvari in jogi, poln mišjih iztrebkov. Kasneje smo ugotovili, da 

to niso bili samo mišji iztrebki, ampak tudi od podgan.

Ampak glej — bila je že noč. Kam z otroki?

Če sem iskrena, me je telo ves čas vleklo, da bi se samo usedla v avto in šla spat na plažo. Ampak saj 

veš, kako je… človek ima v takih trenutkih milijon izgovorov: saj sem že plačala, tukaj vsaj lahko jemo, saj bo že nekako.

Noč med podganami

Tako sem iz prtljažnika potegnila posteljnino, poskusila očistiti tisti »ogromen« jogi 120 × 200 in ga obleči, da bi vsaj malo dobili občutek doma. Ampak nočeš vedeti, kakšna noč nas je čakala. 

Celo noč nisem spala. Zina je bila ves čas v stanju pripravljenosti zaradi podgan, ki so švigale okoli nas, 

jaz pa sem bedela, ker nisem želela, da bi se približale mojim otrokom. Smrad, napetost, nemir… in moje misli: to pa res ni sožitje z naravo.

Ko rečeš: dovolj!

Ob štirih zjutraj sta se otroka zbudila. Še danes ne vem, kako sta sploh lahko spala, verjetno ju je celotna pot tako utrudila, da sta samo padla dol. Odpreta oči, pogledamo se in vsi trije na glas: »Gremo od 

tukaj.«

Ni bilo samo okolje tisto, kar nas je odbijalo. Veliko večjo težo je imela energija ljudi tam. Včasih človek 

ne zna razložiti, zakaj nekaj čuti, ampak telo te tako močno vleče stran, da ga enostavno ne moreš več 

ignorirati. In to se je dogajalo z nami. Samo en občutek: pojdi. čim prej.

Kasneje sem ugotovila, da smo imeli prav. Tam so se dogajali čudni obredi, prihajali čudni ljudje in to 

nikakor ni bil prostor za otroke. Takrat sem se naučila eno zelo pomembno lekcijo: intuicija ne kriči — šepeta. Ampak ko jo preslišimo dovolj dolgo, začne kričati skozi neprijetne situacije.

Nova odločitev

In kam zdaj? Kaj bomo naprej? Nismo vedeli. Vedeli smo samo eno: tukaj ne bomo ostali. 

To je bila skupna družinska odločitev. Prepričana sem, da je tudi Zina čutila enako, saj je bila sicer vedno prijazna 

do ljudi, tukaj pa je na vse lajala.

Tako smo naredili to, kar včasih v življenju naredimo najbolj pravilno — šli smo naprej, tudi če nismo vedeli kam.

Brez denarja.

Ampak z jasno odločitvijo.

Tukaj ne bomo.

Nadaljevanje zgodbe

In prav tam se je začelo naslednje poglavje naše poti. Poglavje, ki nas je naučilo eno zelo pomembno 

stvar: včasih moraš priznati, da nek kraj ni zate, in zbrati pogum, da greš naprej.

👉 Ko začutiš, da nek kraj ni zate — in se moraš vrniti nazaj

O tem pa v naslednjem zapisu.

Iz srca in vero v svobodno življenje,