Večina ljudi ne živi svojega življenja. Samo izpolnjuje urnik

Trenutek, ko začneš živeti v danem momentu

Včasih sedim nekje ob oceanu in gledam ljudi, ki hodijo mimo. Nekateri na dopustu, drugi na telefonu, 

tretji v mislih že nekje drugje. In vedno znova me zadane ista misel. Koliko ljudi sploh res živi svoje 

življenje? Ne mislim tistega, ki ga pokažemo na Instagramu. Mislim tisto življenje, ko zvečer zapreš oči in si iskreno rečeš:

“Ja. To sem jaz. Tako želim živeti.” 

Resnica je, da ogromno ljudi ne živi svojega življenja. Samo izpolnjuje urnik. Ura. Služba. Obveznosti. 

Računi. Utrujenost. In potem spet ponovi. Dan za dnem. In najhuje pri vsem? Ta sistem je tako normalen, da ga skoraj nihče več ne postavlja pod vprašaj.

Tudi jaz sem bila tam

Da ne bo pomote. Tudi jaz sem bila tam. Tudi jaz sem živela življenje, kjer sem imela občutek, da samo 

tečem. Od ene stvari do druge. Od ene odgovornosti do naslednje. Na papirju je vse izgledalo čisto v 

redu. Ampak znotraj mene je bilo vedno eno vprašanje, ki ni utihnilo: “A je to res to?” 

Ne zato, ker bi bila nehvaležna. Ampak zato, ker sem nekje globoko v sebi vedela, da 

življenje ne more biti samo preživetje. Da mora biti tudi občutek svobode. Občutek prostora. Občutek, 

da si živ. 

In potem pridejo trenutki, ko življenje vse obrne na glavo. Ko ostaneš sama z dvema otrokoma. Ko 

moraš začeti znova. Ko nimaš nobene varne formule. In takrat ugotoviš nekaj zelo zanimivega. 

Ko ti življenje vzame vse, kar si mislil, da potrebuješ, se končno začneš spraševati, kaj je zares 

pomembno.

Moj pogum ni bil romantika

Veliko ljudi danes vidi slike iz otoka. Sonce. Ocean. Palme. Nasmehe. In hitro dobijo občutek, da je to 

neka romantična zgodba o pogumu. Ampak resnica? Pogum skoraj nikoli ne izgleda romantično. 

Pogum v resnici izgleda takole: dnevi, ko ne veš, kako boš naslednji mesec plačal račune. Noči, ko ležiš 

buden in razmišljaš, ali delaš prav. Trenutki, ko se vprašaš: “Kaj če sem naredila največjo napako svojega življenja?” 

Imela sem ogromno takih dni. Dneve, ko sem bila utrujena. Ko sem dvomila vase. Ko sem se počutila 

sama. Ampak nekaj sem vedno vedela. 

Če že moram v življenju kdaj pasti, hočem pasti na poti, ki je moja. Ne na poti, ki mi jo je nekdo drug 

napisal.

Največja past našega časa

Največja past današnjega sveta ni to, da ljudje nimajo možnosti. Največja past je, da so ljudje prepričani, da jih nimajo. Sistem je zelo pameten. Nauči nas, da moramo biti stalno zaposleni, da moramo stalno 

nekaj dosegati, da je počitek lenoba, da je tveganje nevarno, da je drugačna pot nerealna. In tako ljudje počasi pozabijo poslušati sebe. Začnejo živeti življenje, ki je videti pravilno od zunaj. Ampak znotraj 

nekaj vedno manjka.

Ampak tukaj pride pomemben del

Ne verjamem v pravljice. Ne verjamem v to, da moraš pustiti vse in se preseliti na otok. Ne verjamem v 

idejo, da obstaja ena prava pot. Ampak verjamem v eno stvar. Da vsak človek lahko naredi majhen korak bližje sebi. Ni treba vsega spremeniti čez noč. Včasih se sprememba začne zelo preprosto. S tem, da si 

prvič iskreno priznaš, kaj te izčrpava, kaj te veseli, kje živiš življenje, ki ni tvoje. In potem začneš počasi 

premikati stvari. Malo po malo.

Moj najpomembnejši kompas

Če sem se česa naučila na tej poti, je to: intuicija je tiha, ampak skoraj vedno ima prav. Kolikokrat v 

življenju začutimo, da nekaj ni za nas. Nova služba. Nek odnos. Nek prostor. In vseeno ostanemo. Ker je bolj varno. Ker je bolj logično. Ker tako delajo vsi. Ampak nekje globoko v sebi vedno vemo. In ko 

začnemo poslušati ta notranji glas, se začne dogajati nekaj zanimivega. Življenje postane bolj naše. Ne 

vedno lažje. Ampak bolj resnično.

Če to bereš in čutiš isto

Mogoče tudi ti sediš nekje in imaš občutek, da samo izpolnjuješ urnik. Mogoče imaš občutek, da 

življenje teče mimo tebe. Če je tako, nisi sam/a. Veliko več ljudi čuti isto, kot si mislimo. Ampak dobra 

novica je ta: ni treba spremeniti celega življenja naenkrat. 

Včasih je dovolj, da začneš z enim vprašanjem. 

Kaj bi bilo danes malo bolj moje? 

Majhen korak. Majhna odločitev. Majhen premik. 

In iz teh majhnih premikov se čez čas zgradi življenje, ki ni več samo urnik. 

Ampak nekaj veliko bolj pomembnega. Tvoje življenje.

Iz srca in vero v svobodno življenje,