Tudi če bi morali spati na plaži, nazaj več ne gremo

V življenju pride trenutek, ko človek razume eno zelo preprosto stvar. Nazaj več ne gre. Ne zato, ker ne bi mogel, ampak zato, ker ve, da tam, kjer je bil prej, njegovo srce več ne pripada. Tako smo se počutili mi, ko smo se vrnili na Fuerteventuro. Vedeli smo, da gremo v neznano. Vedeli smo, da nimamo popolnega plana in da nimamo zagotovil, kako bo naše življenje tukaj izgledalo čez nekaj mesecev. Ampak vedeli smo eno stvar — to je bila naša pot.

Ko človek enkrat začuti svobodno življenje, ga je skoraj nemogoče ponovno zapreti v stare okvire. Telo si ta občutek zapomni. In prav to se je dogajalo meni.

Naš prvi Kitefest na Fuerteventuri - posebno, pisano, igrivo in nepozabno doživetje

Najtežja odločitev na začetku

Na začetku pa je bila ena stvar, ki nas je zelo bolela. Naša psička Zina ni mogla iti z nami. Nekaj dni pred odhodom so se ji pojavile težave s tačkami in veterinarka mi je jasno rekla, da za njo trenutno ni 

pametno hoditi po pesku. Čeprav sem si iz vsega srca želela, da bi bila z nami, sem vedela, da bi bilo 

neodgovorno. To je bil eden tistih trenutkov, ko moraš sprejeti odločitev, ki ni lahka.

Ampak v sebi sem imela jasen cilj. Ko se nastanemo. Ko zaživimo tukaj. Ko ustvarimo dom. Pridem po 

njo.

Včasih nas življenje na začetku poti preizkusi ravno tam, kjer smo najbolj občutljivi. Ne zato, da bi nas 

ustavilo, ampak da preveri, ali smo zares odločeni.

Prvi dnevi svobode

Prvih nekaj dni na otoku je bilo skoraj nerealnih. Kot da bi nekdo pritisnil pavzo na življenje, ki smo ga poznali prej. Ni bilo alarmov, ni bilo obveznosti, ni bilo urnikov. Samo ocean, veter, sonce in ogromno časa. 

Smoothie je bil vsak dan na razporedu

Časa, ki ga na celini skoraj nikoli nimaš.

In zanimivo je, kaj se zgodi s telesom, ko mu 

prvič po dolgem času dovoliš dihati. 

Po zelo dolgem času sem spala kot dojenček. 

Brez prebujanja sredi noči, brez tistega 

notranjega pritiska, ki ga v sistemu sploh ne 

opazimo več, ker postane del vsakdana.

Ko telo prvič začuti resnično svobodo, začne 

počasi zdraviti vse, kar smo dolgo potiskali na 

stran.

Življenje na otoku te 

spremeni

Življenje tukaj je drugačno. Ne samo zaradi vremena ali oceana, ampak zaradi ritma življenja. 

Na celini je skoraj vse podrejeno hitrosti — urnikom, obveznostim, pravilom. Tukaj pa življenje teče počasneje in prav v tem počasnem ritmu 

začneš razumeti nekaj zelo pomembnega.

Veliko stvari, ki smo jih imeli za nujne, sploh niso nujne.

Svobodno življenje ni popolno življenje. Ni življenje brez izzivov. Je pa življenje, kjer imaš prostor dihati, 

razmišljati in predvsem čutiti sebe.

In ko ima človek prostor dihati, začne tudi razmišljati drugače.

Iskanje doma

Po nekaj dneh uživanja sem vedela, da je čas za naslednji korak. Stanovanje. Veliko ljudi mi je govorilo, 

da je to skoraj nemogoče. Da tukaj ljudje iščejo stanovanje tudi po dve ali tri leta. Da je vse zasedeno in da nimam možnosti.

Ampak jaz nisem obupala.

Spraševala sem povsod. V trgovini, na ulici, v kavarnah, pri ljudeh, ki sem jih srečala prvič. 

Marsikdo bi rekel, da je to čudno. Ampak v resnici je to samo ena stvar — pogum za spremembo. Ko res nekaj želiš, pustiš ponos ob strani in začneš iskati rešitve tam, kjer jih 

drugi sploh ne iščejo.

In ravno takrat se pogosto začnejo odpirati vrata, ki jih prej sploh nisi videl.

Borba, ki je ni videl nihče

Vmes sem delala tudi po dvanajst ur na dan za nekoga, ki me je izkoriščal do zadnje kapljice energije. In ja, vedela sem, da to ni prav. Vedela sem, da bi lahko rekla ne. Ampak v tistem trenutku sem imela v 

glavi samo eno misel — ne gremo nazaj.

Ko ima človek jasen cilj, je pripravljen prenesti stvari, ki jih drugače ne bi. To je tisti del osebne 

transformacije, o katerem se redko govori. Del, kjer ni romantike in lepih besed, ampak samo odločitev 

in vztrajnost.

Pakt naše družine

Enega večera smo sedeli skupaj in se pogovarjali. In takrat smo naredili pakt.

Eden izmed najlepših izletov v sredino otoka - Tidaya, La Oliva,...

Če bo treba, bomo spali na plaži.

Če bo treba, bomo začeli iz nič.

Če bo treba, bomo delali karkoli.

Ampak nazaj na celino ne gremo.

To ni bila impulzivna odločitev. To je bila odločitev srca. Ko človek enkrat začuti življenje po svoje, ga je skoraj nemogoče ponovno zapreti v star sistem.

Otok, ki nas je učil živeti

Vmes smo raziskovali otok. Z avtom smo se vozili med vulkani, sipinami in oceanom. Vsak dan smo 

odkrili nekaj novega — majhne vasice, divje plaže, kraje, kjer se zdi, da se je čas ustavil.

Vsak dan nekaj novega, sonce pa nas skozi spremlja

In najbolj dragocena stvar od vseh je bila, da 

smo imeli čas drug za drugega.

Na celini pogosto živimo skupaj, ampak smo vsak v svojem svetu. 

Tukaj pa smo bili res skupaj. 

In takrat sem razumela nekaj zelo pomembnega.

Svoboda ni samo kraj.

Svoboda je način življenja.

In potem…

Takrat še nismo vedeli, kako zelo se bo naša 

zgodba obrnila. Ker kmalu po tem se je zgodilo 

nekaj, česar res nismo pričakovali.

Nekaj, kar je spremenilo pot naše zgodbe.

👉 O tem pa v naslednjem zapisu:

Stanovanje za 7,13 eur - pride kmalu

Iz srca in vero v svobodno življenje,