Ko začutiš, da nek kraj ni zate — in se moraš vrniti nazaj

Včasih narediš vse prav.

Slediš svojemu občutku, narediš pogumen korak, zapustiš staro življenje in greš tja, kjer misliš, da te čakanekaj novega. Verjameš, da si končno našel svoj prostor na svetu.

In potem se zgodi nekaj, česar nisi pričakoval.

Vrata se ne odpirajo.

Stvari se ne sestavljajo.

In tvoje telo začne počasi šepetati, da ta pot morda ni tista, ki si jo predstavljal.

Tri mesece življenja brez načrta

Tri mesece borbe. Iskanje stanovanja, povezovanje z ljudmi, spanje po različnih apartmajih, na plaži, v 

avtu, umivanje nog kar v umivalniku… uh, kaj vse smo doživeli. 

Lina je prav uživala ko si je kar v umivalniku prala noge

Koliko apartmajev smo menjali, kolikokrat smo 

spali kar v avtu ali na plaži. Včasih smo zaspali ob zvoku oceana, včasih ob zvoku avtomobilov, 

včasih pa kar tam, kjer nas je ujela noč.

Ena najbolj zanimivih izkušenj je bila, ko sem 

najela zelo star avtodom. No, ta avtodom nas je 

dobesedno spravil v drek. Alex je opravil svojo 

jutranjo potrebo, spustil vodo in naenkrat smo 

imeli avtodom poln… ja, točno tega. 

Dobesedno. 

Takrat smo se res presmejali in danes  je to ena tistih zgodb, ob kateri se 

samo nasmehneš in si rečeš: življenje res zna biti zanimivo.

Ta kava je bila prav posebna, narejena z ogromno ljubezni - zadišala pa kar po celi obali

Tam sem si tudi prvič v življenju kuhala kavo kar v ponvi za pečenje jajc. Umivali smo si noge kar v 

umivalniku. Ampak glej… razgled pa smo imeli 

vreden milijon evrov. Pred nami je bil celoten 

ocean.

In tukaj, na tem mestu, je začela nastajati tudi 

moja knjiga. Tukaj sem pisala. Tukaj sem 

zapisovala vse, kar smo doživljali. Tukaj sem 

začela razumeti, da zgodbe ne nastanejo v 

udobju. Zgodbe nastanejo tam, kjer življenje 

postane resnično.

Prevozili smo celotne Tenerife in naš dom je v 

resnici postal avto na štirih kolesih. Kolikokrat 

sem ga božala in se mu zahvaljevala, da nas je 

varno pripeljal na Tenerife in da nam je tam tako dobro služil.

Najlepši spomini nastanejo iz kaosa

Kakorkoli… doživeli smo ogromno, preživeli ogromno in kadarkoli pogledam nazaj, je to bila ena 

najlepših družinskih avantur v našem življenju.

Trenutki, ki jih nikoli ne pozabim - Lina in Alex pred razpadajočim avtodomom rišeta in gledata ocean pred seboj

Ko se sprehodiš do najbližjega pristanišča in 

pred sabo zagledaš stotine ogromnih tun, ko se peš sprehodiš do mesta in gledaš otroke, kako se brezskrbno med seboj igrajo, ko se naučiš živeti skoraj brez vsega… takrat začneš razumeti nekaj zelo pomembnega.

Najlepši spomini v življenju niso tisti, ki jih 

kupimo.

Najlepši spomini so tisti, ki jih doživimo.

Ko imaš manj stvari, začneš bolj ceniti trenutke.

Ko nimaš načrta, začneš bolj zaupati življenju.

In ko si skupaj s tistimi, ki jih imaš rad, začneš r

azumeti, kaj pomeni prava svoboda.

Svoboda, da sediš ob oceanu in poslušaš valove.

Svoboda, da nimaš urnika.

Svoboda, da si samo… živ.

In prav takšne izkušnje postanejo zgodbe, ki jih nosimo s seboj celo življenje.

Otok, ki nas ni želel

Tukaj bi ti lahko pisala milijon in eno zgodbo, ki smo jo doživeli. Ampak vse to sem zajela tudi v moji 

knjigi, ki je izšla že pred leti in si jo lahko naročiš tukaj:

👉 (tukaj vstavi link)

Ampak bom raje prešla k bistvu.

Priznam… težko je bilo priznati, da to ni kraj za nas.

Še prijateljica mi je rekla:

»Mojca, boš videla. Vsak kanarski otok ima svojo energijo. Tako močno, da je ne moreš spregledati. 

Pusti, da otok sam naredi svoje. Zgodilo se bo to, da te bo ali sprejel… ali pa te bo vrgel dol.«

In vse se je dogajalo ravno v tej smeri — kot da nas nekaj potiska dol.

Ker ni bilo logično. Nemogoče je bilo, da se jaz trudim mesece najti stanovanje, najti delo, se povezovati z ljudmi… in nič od tega ne uspe.

Jaz pa sem vedno verjela — in še danes stojim za tem — da ko si nekaj res želimo, ko naše telo iskreno nekaj želi, se stvari začnejo zlagati.

Ampak tukaj se niso.

Ko telo govori, mi pa ga ne poslušamo

Resnica pa je bila nekaj drugega.

Ves ta čas sem si zatiskala oči.

Ves ta čas nisem želela poslušati svojega telesa.

Vsakič, ko je spregovorilo, sem ga utišala.

Zakaj?

Ker se nisem želela vrniti v Slovenijo.

Ker se nisem želela vrniti v tisti sistem.

Ker sem mislila, da bi to pomenilo, da sem izgubila.

Ampak kasneje sem razumela nekaj zelo pomembnega.

Življenje nas včasih potisne nazaj z razlogom.

Včasih zato, da zapremo določena poglavja.

Včasih zato, da nekaj predelamo.

In včasih zato, ker je pogum tudi to, da si priznaš:

ta kraj ni zame.

Energija prostora

Kasneje sem začela razumeti tudi energijsko plat te zgodbe. Naše telo deluje skozi energijske centre

— čakre. Ko prideš v prostor, ki energijsko ni v ravnovesju s tabo, telo začne reagirati.

Včasih z nemirom. Včasih z utrujenostjo. Včasih z občutkom, da nekaj preprosto ni prav.

Če pa kaj, pa smo se zelo zabavali za noč čarovnic

Tenerife imajo zelo močno vulkansko energijo. 

Ta energija je povezana z osnovno čakro — energijo preživetja, strahu, stabilnosti. In če 

človek že nosi v sebi veliko spremembo ali 

notranjo transformacijo, lahko takšna energija 

stvari še dodatno premeša.

In prav to se je dogajalo meni.

Moje telo je čutilo, da ta prostor v tistem 

trenutku ni v harmoniji z mojo potjo.

Lina je čutila isto. Ni se dobro počutila na otoku. Edino, kar mi je znala povedati, je bilo, da ji je 

neprijetno ob vseh teh črnih vulkanih.

Če pa bi vprašal Alexa, pa bi ti rekel, da mu je 

bilo tam zelo všeč. Po njegovem smo živeli v 

deželi dinozavrov.

Ampak zanimivo dejstvo je bilo tudi to, da on ni 

imel takšne izkušnje z ladjo kot midve z Lino. 

Najin prihod na Tenerife se je začel kot prava 

srhljivka sredi oceana. In telo si takšne izkušnje zapomni.

In tukaj pride ena življenjska modrost:

telo vedno govori resnico.

Mi pa smo tisti, ki se odločimo, ali ga bomo poslušali ali preslišali.

Odločitev

Če potegnem črto… telo je reklo dovolj. In čas je bil, da se vrnemo nazaj v Slovenijo.

Ni bilo lahko zapustiti tiste svobode. 

Ampak nekje globoko v sebi sem ves čas čutila, da to ni konec naše poti.

Čutila sem, da je to šele začetek.

In res je bil.

Nadaljevanje zgodbe

Ko smo se vrnili na celino, sem mislila, da se bo življenje končno umirilo.

Ampak zgodilo se je nekaj popolnoma nepričakovanega.

Moje telo je začelo govoriti še glasneje.

👉 Poskusili smo življenje na celini — potem pa je moje telo začelo govoriti

O tem pa v naslednjem poglavju.