Poskusili smo življenje na celini — potem pa je moje telo začelo govoriti

7 days ago
1 min read

Updated: 6 days ago

Včasih mislimo, da se moramo samo vrniti v“normalno življenje”. Da potrebujemo malo stabilnosti,

rutine, sistema. Da potrebujemo streho nad glavo, službo, šolo, red. In za nekaj časa se res zdi, da je to

prava odločitev. Ampak obstaja ena stvar, ki je ne moreš prevarati. Tvoje telo.

Vrnitev v “normalno” življenje

Ko smo se vrnili iz naše avanture nazaj v Slovenijo, sem si rekla: mogoče je pa to tisto, kar zdaj potrebujemo. Malo stabilnosti. Malo miru. Malo rutine. Otroka sta šla v šolo, jaz sem si našla službo.

Stanovanje, urniki, obveznosti

— vse tisto, kar družba imenuje normalno življenje. In na začetku je bilo pravzaprav v redu.

Ne zato, ker bi bilo življenje na celini res tisto, kar sem si želela, ampak zato, ker sem bila izčrpana.

Utrujena od poti, od selitev, od neprestanega iskanja. Telo je potrebovalo počitek. In sistem je na

začetku videti kot počitek. Topel tuš, postelja, redni obroki, stabilnost. Ampak obstaja velika razlika med počivati in živeti življenje, ki te izčrpava. To sem začela razumeti šele čez nekaj mesecev.

Utrujenost, ki ni ista utrujenost

Obstajata dve vrsti utrujenosti. Prva je tista, ki jo občutiš po dnevu pustolovščine, po dolgi vožnji, po

raziskovanju, po življenju. Telo je utrujeno, ampak srce je polno. Zaspiš z občutkom, da si živel. Druga pa je tista tiha, težka utrujenost, ki pride iz sistema. Utrujenost od urnikov, utrujenost od obveznosti,

utrujenost od nenehnega hitenja. In ta utrujenost je drugačna. Ne mine čez noč. Po nekaj mesecih sem

začela čutiti, da nekaj ni v redu. Otroci so hodili v šolo, vsak dan več snovi, več nalog, več pričakovanj.

Včasih sem jih gledala, kako sedijo za mizo in rešujejo naloge, in v meni se je nekaj zlomilo, ker sem

vedela, kako je izgledalo življenje nekaj mesecev prej.

Brez alarmov, brez nenehnega pritiska, brez občutka, da moraš ves čas nekoga dohajati. Na otoku smo

imeli malo stvari, ampak smo imeli čas.

V sistemu pa imaš vse — razen časa.

Življenje po navodilih

Najbolj me je presenetilo nekaj drugega. Kako hitro človek pade nazaj v sistem. Alarm zjutraj, šola,

služba, naloge, obveznosti, spanje. In potem spet od začetka. Kot da vsi živimo po istem scenariju.

In otroci… otroci zelo hitro postanejo del tega sistema. Kot majhni roboti, ki sledijo pravilom, ocenam,

urnikom. Ko sem jih gledala, sem se pogosto vprašala: ali smo res ustvarjeni za takšno življenje? Za

dneve, kjer komaj čakaš petek, za tedne, kjer komaj čakaš dopust, za nedelje, ki postanejo najtežji dan v tednu, ker veš, da se vse začne znova. Nedelje so postale neznosne. Tisti občutek, ko že popoldne

začutiš težo ponedeljka. In takrat sem začela razumeti nekaj zelo pomembnega.

Razlika med dvema občutkoma

Ko smo bili na Tenerifih, smo tudi vedeli, da tam ne bomo ostali. Ampak tisti občutek je bil drugačen. Bil je občutek: ta kraj ni za nas. Ni pa bil občutek: to življenje ni za nas. To je velika razlika. Na Tenerifih smo čutili, da moramo naprej. V Sloveniji pa sem začela čutiti, da moramo ven. Ven iz sistema.

Ker ko enkrat v svojem telesu začutiš svobodo… je ne moreš več zanikati. Tvoje telo jo vedno znova išče. Vedno znova se želi vrniti tja.

Ko telo začne kričati

In moje telo je začelo govoriti. Najprej tiho, potem vedno glasneje. Začela sem zbolevati, vedno bolj

pogosto, vedno bolj močno. Migrene, ki so bile neznosne. Slabosti. Hitro bitje srca. Utrujenost, ki ni minila. Vsak mesec sem pristala v bolnici. Zdravniki so iskali razloge, tablete, preiskave, diagnoze. Ampak jaz sem nekje globoko v sebi vedela… telo ne govori brez razloga. In danes sem prepričana v nekaj, kar si

takrat še nisem želela priznati. Velik del bolezni v sodobnem svetu ni samo fizičnih. Veliko bolezni je

povezanih z našim življenjem, s tem ali smo srečni, ali živimo v skladu s sabo, ali smo ujeli sebe v

življenje, ki nas počasi duši.

Čas, da si priznaš resnico

Ampak priznati to ni lahko, ker to pomeni priznati, da moraš nekaj spremeniti. In spremembe so

strašljive. Zato sem tudi jaz dolgo časa utišala svoje telo. Rekla sem si: saj bo bolje, saj se bomo navadili, saj tako pač življenje je. Ampak resnica je bila drugačna. Moje telo se ni želelo navaditi. Moje telo je

želelo živeti.

In nekega dne sem pogledala svoja otroka in rekla: “Gremo za en teden na počitnice.” Na Fuerteventuro. Ne zato, ker bi imela načrt. Ne zato, ker bi vedela, kaj bomo naredili.

Ampak zato, da ju vprašam eno preprosto vprašanje: ali bi lahko tukaj živeli?

Majhni koraki spremenijo življenje

Velike spremembe v življenju skoraj nikoli ne pridejo z velikimi odločitvami. Pridejo z majhnimi koraki, z

enim tednom počitnic, z enim vprašanjem, z enim pogovorom. In včasih je pogum prav to. Ne da imaš

vse odgovore, ampak da si upaš narediti naslednji korak.

Kaj je pravzaprav svoboda?

Danes pogosto razmišljam o tem, kaj pravzaprav pomeni svoboda. Svoboda ni to, da nimaš

odgovornosti. Svoboda ni to, da ne delaš. Svoboda je občutek v telesu. Občutek, da živiš v skladu s

sabo, da tvoji dnevi niso samo preživetje, da ima tvoje življenje smisel. Svoboda je, ko zjutraj odpreš oči

in ne čutiš teže dneva, ko veš, da tvoj čas pripada tebi.

Prisluhni sebi

Največja lekcija, ki sem se jo naučila v teh letih, je zelo preprosta. Ljudje preveč poslušamo druge — družbo, sistem, pričakovanja. Premalo pa poslušamo sebe. Svoje telo. Svoje občutke. Svoj notranji

glas. Ampak resnica je, da naše telo vedno ve. In ko ga začnemo poslušati… nas vedno vodi tja, kjer

moramo biti.