Med sipinami in turkiznim morjem smo vedeli

Včasih ni potreben velik načrt.

Včasih je dovolj samo ena odločitev. Ena kupljena karta. En korak v neznano. In potem se začne zgodba, ki spremeni vse.

Ves tisto, ko se nekaj odločiš, kupiš karto in že si na letališču. No, točno tak je bilo. 

Otroka sta se zelo veselila — kot prvo zaradi letala, kot drugo zato, ker sta vedela, da gresta na toplo, nenazadnje pa zaradi same 

dogodivščine. Rekla sem jima samo eno stvar: naj samo uživata. Naj ne razmišljata o tem, ali bi se želela preseliti tja ali ne. Naj samo čutita otok in se prepustita. In tako je tudi bilo. Najeli smo kombi, ki nas je 

peljal iz Maribora do letališča na Dunaju. Uh, kakšen adrenalin, da gresta na letalo. Malo je Lino sicer 

skrbelo, ker je bila nazadnje na letalu, ko je imela dve leti in pol, Alex pa še nikoli ni bil, tako da je bila napetost še toliko večja.

Prvi vstop v neznano (Dunaj-Fuerteventura) - kak adrenalin

Večkrat sem jima rekla, naj se me držita na 

letališču, da se mi ne bi slučajno izgubila, ker se 

to lahko zelo hitro zgodi, ko si z mislimi že v vseh teh novih avanturah in doživetjih. Ko smo prišli naletališče, so se tiste velike očke že svetile: »Mami, joj, na letalo gremo!« 

In seveda milijon vprašanj — kako dolgo bomo leteli, kam moramo zdaj, 

kam damo kovčke, zakaj tisto piska na kontroli, 

zakaj ne smemo določenih stvari vzeti s sabo. 

No, saj kot starš verjetno veš, kako to izgleda. 

Otroci že tako postavljajo ogromno vprašanj, in 

hvala bogu, da jih, ampak ko so pred nekimi novimi izzivi, je teh vprašanj še toliko več.

Ko smo oddali prtljago, Alexu nikakor ni šlo v račun, kam zdaj gredo naši kovčki. In seveda je mami 

morala vse razložiti, ampak takšni mali možgančki si to težko predstavljajo. Potem smo prišli v tisti 

prostor, kjer si obkrožen s stotimi trgovinami, in mene vedno znova preleti isti občutek — tisti magični občutek adrenalina in svobode. Tisti trenutek, ko veš, da si vse oddal, vse uredil, in zdaj 

samo čakaš na vzlet. Če bi poslušala otroka, bi še danes hodili med tistimi trgovinami, ker sta bila tako 

navdušena, da smo skoraj zamudili letalo.

Prvi let, prvi občutek svobode

Vkrcavanje na letalo, dolgi hodniki, čakanje v vrsti. Opazila sem, da je Lina postala malo nervozna. Nisem vedela, ali jo je strah ali je to samo pričakovanje in navdušenje. Kasneje sva ugotovili, da je bilo oboje. 

Tisti prijeten občutek nervoze, ki pride, ko se nekaj velikega dogaja. Sedemo na letalo in prvo vprašanje: »Mami, kako bo pa tako veliko letalo sploh vzletelo?« Hahah… res je, težko si predstavljamo, da lahko 

taka ogromna masa poleti tako visoko v nebo. Naš Alex se je seveda zelo dobro namestil z vsemi 

njegovimi vzglavniki. Tukaj moram tudi pripomniti, da sem bila izredno ponosna nase in na njiju, saj sta 

bila edina otroka na letalu, ki jih ni bilo potrebno zabavati s telefonom ali tablico.

Potem je prišel tisti trenutek. Vzlet. Tisti glamurozni, veličastni trenutek, ko letalo zapusti tla. Še danes 

vidim njune očke — sreča, strah, navdušenje, vse skupaj se je iskrilo okoli njiju. In potem Alex: »Mami, kak noro dober občutek.« 

Lina pa: »Mami, to je ful fajn, jaz sem pa mislila, da bo hudo.« 

In potem letiš nad oblaki. Nad vsem. Kakšna posebna izkušnja za njiju. Moram priznati, da sem tudi jaz 

že skoraj pozabila, kako to izgleda, ker sem včasih ogromno letela, potem pa leta in leta samo z avtom 

povsod. Saj veš — morje, Hrvaška, mogoče Italija.

Dobrodošli na Fuerteventuri

Ko smo stopili z letala, smo se že slačili. Uf, kako nam je bilo vroče. Ampak v tistem trenutku, ko smo 

stopili na tla Fuerteventure, sem se počutila doma. Ja, marsikdo bi rekel, da sem nora. Ampak ko veš, 

veš. Ko telo čuti, čuti. Ta mir v meni, ta energija, ta občutek pripadnosti in svobode… vse, kar lahko ena zadovoljna in srečna ženska začuti. 

Tudi otroka sta zadihala drugače. In takrat sem se prvič vprašala: ali je možno, da duša prepozna, kdaj je doma?

Prva postojanka je bil rent-a car. 

In dobili smo veliko boljšega, kot smo ga sploh plačali. Sedemo v avto in se zapeljemo.

In potem se je odprl raj

Naša prva slika med sipinami - Grandes Plazas - Fuerteventura

Ravnina. Na desni strani ocean. Na levi strani vulkan, ampak svetli, nežni. 

Male vasice, kamenje, svež zrak. Po petnajstih minutah vožnje pa se odpre… raj. Peščene sipine. 

Turkizno morje. In otroci so kar utihnili. Opazim solzice v njunih očeh, odprta usta in potem širok 

nasmeh. Vprašanje, ali jima je všeč, sploh ni bilo potrebno, ker je energija v avtu povedala vse. 

Čez nekaj minut pa samo slišim: »Mami… midva se več ne vračava. To je naš dom.«

In kasneje… je to res postal naš dom.

Ko duša prepozna pravo mesto

Ta teden je minil prehitro. Ampak zgodilo se je nekaj zanimivega. Stvari so se začele odpirati. V enem 

tednu se nam je odprlo več rešitev kot v vseh tistih mesecih na Tenerifih. Rešitve so prihajale skoraj same od sebe. Brez da sem karkoli posebej silila ali načrtovala. Samo čutila sem. In ko človek res čuti, se 

energija spremeni. 

Marsikdo reče: »Če nekaj čutiš, se bodo stvari kar same uredile.« 

Ne, ni čisto tako. Velika razlika je med tem, ko si nekaj prisiliš čutiti, in tem, ko si tako notranje svoboden, da telesu dovoliš, da čuti, kar želi.

Takrat oddajaš energijo, ki privlači prave ljudi, prave pogovore in prave rešitve. Pogovori se začnejo 

spontano. Ne siliš jih. Ne iščeš jih. Samo zgodijo se. In to so čisto drugačni pogovori — iskreni, odprti, brez pritiska. In tukaj sem razumela še eno življenjsko lekcijo: ko smo v pravem okolju, 

življenje začne teči. Ne rabiš se boriti za vsak centimeter.

Kar nista želela oditi iz plaže - in to je še danes tako

Ko telo ve

Težko je bilo po enem tednu oditi nazaj. Ampak ta teža je bila drugačna. Ni bila teža dvoma. Bila je teža pričakovanja. Ker je telo vedelo, da se vrnemo. In pazi… to niso bila ena občutja. To so bila tri telesa, ki 

so čutila isto. Moje. Linino. Alexovo.

In ko tri srca čutijo isto… potem veš.

Včasih je potrebna samo ena karta.

En let.

En teden.

Da razumeš, kam v resnici spadaš.

Ampak sanje same od sebe ne postanejo 

resničnost.

👉 Sanje se ne zgodijo same — nekdo mora kupiti karto.

O tem pa v naslednjem poglavju.

Iz srca in vero v svobodno življenje,