Pri 20 letih sem prvič okusila svobodo — in od takrat jo lovim

Od nekdaj sem bila nadarjena za jezike, ampak dejstvo je tudi bilo, da me je preveč stvari zanimalo. Čeprav sem si kot otrok vedno želela biti frizerka, sta me starša prepričevala v nasprotno smer, ker je bilo takrat razmišljanje takšno, da frizerji ne zaslužijo dovolj denarja.

Ker sem rada potovala in sem bila nadarjena za jezike, sta me prepričala, da obiščem turistično šolo v Mariboru.

Iskreno povedano – nisem bila vzorna učenka. Nisem se rada učila. Med samim poukom sem sicer veliko pobrala, ampak sedeti doma za knjigami pa ni bila moja veščina. Mene je klicala ulica, narava, prijatelji, uživanje. Že takrat sem si svobodo vzela, ko sem jo potrebovala. Kar hitro sem začela potovati – Romunija, Egipt, Tunizija …

Ampak eno potovanje je spremenilo vse.

Spremenilo je predvsem moj pogled na življenje.

In na svobodo.

Kreta me je navdušila z njeno barvitostjo

Kreta – začetek nečesa, česar takrat še nisem razumela

Ponudila se mi je možnost dela v Grčiji, na otoku Kreta, preko ene slovenske firme za turistične animacije. In seveda sem jo zagrabila. Še danes se nasmejim, ko se spomnim, da sem en teden pred odhodom na Kreto naredila vozniški izpit v Sloveniji.

En teden.

In ko sem prispela na Kreto, sem takoj vzela avto. Iskreno povedano, danes se ne spomnim več točno, ampak mislim, da je bil ta avto celo organiziran s strani agencije. Ampak ne me držati za besedo.

Vem pa eno: jaz sem vozila. S komaj nekaj urami vožnje za sabo. Z enim tednom starim izpitom.

Če si kdaj obiskal te otoke, potem veš, kakšni vozniki so tam. Na dvopasovnici se vozijo trije ali štirje avtomobili hkrati. Strme ceste, ozke, levo prepadi …

Ampak hej. Takrat je bila to zame avantura. Nič me ni bilo strah. Očitno mi sistem še ni vzel vsega, kar mi je nameraval.

Življenje na otoku

Začelo se je delo v hotelu, kjer sem bila vodja animacije. Hitro spoznavanje novih ljudi, domačinov, potovanja po otoku. Povabljena sem bila tudi na grško poroko – uh madona, te so res nore. Nekatere trajajo kar cel teden. Ne vem, kako jim uspe ves teden toliko jesti in piti. Za ples še razumem. Glede hrane in pijače pa je meni bilo dovolj že tisti en dan.

Spomnim se tudi ene vožnje z motorjem, ko me je en zelo simpatičen Grk vzel s seboj.

Kako noro.

Vožnja, razgledi, brzina.

Če bi me takrat mama videla, bi verjetno dobila kakšen mini infarkt.

Spomnim se tudi ene zelo luksuzne izkušnje, ko sem bila povabljena na VIP jadrnico za dva dni. Kakšni preseratorji. Ampak meni je dol viselo. Jaz sem uživala v svoji družbi, večino časa sem se pražila na soncu na palubi, skakala v morje …

Delala sem v hotelu na severu Krete in večkrat sem šla s turisti na kakšen izlet.

In tukaj je prišel obrat, ki ga nisem pričakovala.

---

Otok, ki mi ni dal miru

Izlet na otok Nissos Chrissi, oziroma Donkey Island, kot so mu rekli turisti. Otok je dolg samo 7 kilometrov in širok komaj 2 kilometra.

Pravi mali kjuti.

Takrat na otoku ni bilo skoraj ničesar. Samo en majhen bar, ki je bil odprt … ko je pač bil.

Danes sem slišala, da so trije kafiči in celo trije prebivalci. Ampak takrat je bil otok skoraj popolnoma prazen. In meni je bil tako zelo lep, da je bila to ljubezen na prvi pogled.

Ko smo se s turisti vračali nazaj, ga kar nisem mogla pozabiti. Rekla sem si, da se bom, preden grem nazaj v Slovenijo, še vrnila tja na izlet.

Kdo bi si mislil, da bo čez nekaj tednov to moj novi dom.

Nissos Chrissi iz zraka

Klic, ki obrne smer

Po treh tednih pa preobrat.

Klic moje nadrejene.

"Mojca, žal nam hotel ni nakazal denarja za tebe in sodelavca. Kaj bosta naredila? Bosta počakala še par dni ali vama kupim letalsko karto in se vrneta? Ker iskreno povedano – rekli so, da nimajo denarja, tako da sem sigurna, da ne bodo plačali."

Moj sodelavec je seveda takoj pristal na letalsko karto. Jaz pa tega nisem želela. Pa kaj bom delala v Mariboru?

Ma ne.

Meni je tukaj preveč lepo.

Party vsak dan. Morje. Življenje.

Jaz ostajam.

---

Pot brez plana

Naslednji dan sem vzela vzglavnik in odejo iz hotela. Ja glej – če mi ne mislijo plačati, je to najmanj, kar lahko vzamem. In sem rekla: nič, grem štopat do Chrissi-ja. Bom tam par dni. In tako se je pot začela.

Ta pot je bila kar dolga. Treba je bilo priti iz severa Krete na jug.

Štopanje. Spanje v grmovju. Vmes ustavljanje v nočnih lokalih, kjer sem plesala in me je na šanku vedno čakala pijača – tako sem vsaj nekaj pila.

Vmes sem bila tudi tri dni zaposlena v enem grškem lokalu kot trebušna plesalka. Tukaj sem se morala kar pogajati, da me ne bi izkoristili za kaj več.

In tako sem se počasi premaknila na jug.

Avanture so se samo še vrstile.

Hop na ladjo in gremo.

Brez denarja. Brez telefona.

Ampak sreča, da sem nasmejana in komunikativna, zato nisem rabila plačati za prevoz na otok.

Tri mesece brez sveta

In potem trije meseci na tem otoku. Brez komunikacije z zunanjim svetom.

Prve tri dni nisem nič jedla, ker nisem imela pojma, kako in kaj. Spala sem na plaži na ležalniku – ker so bili tam pripravljeni za turiste, ki so prišli na izlet za par ur.

Potem pa hopa – novi idioti kot jaz.

Dva fanta in ena punca, domačini.

V teh treh dneh so me naučili vse, kar je potrebno za preživetje.

Kako loviti rakovice.

Kje najti deževnico in pitno vodo.

Kako uloviti zajca (tega jaz nisem mogla).

Kaj je za jest in kaj ni.

Kar hitro sem se naučila poskrbeti zase.

In moje telo je zelo hitro začutilo nekaj, česar prej nisem poznala.

Svobodo.

Brez telefona.

Brez sistema.

Brez trgovin.

Brez zunanjega sveta.

Samo jaz, narava in življenje.

In tam sem prvič razumela nekaj zelo pomembnega: človek v resnici potrebuje zelo malo, da preživi.

Narava te hitro postavi na realna tla

Enega dne se zbudim zjutraj in pred sabo zagledam eno res ogromno žival, ki jo je naplavilo morje.

Prva misel – kit. Začela sem notranji monolog:

"Mojca, pojdi bližje."

"Ne Mojca, ostani tukaj."

"Sama si tukaj."

Na koncu sem šla bližje. Bila je ogromna želva. Res ogromna. Imela je več kot eno tono. Česa takega v življenju še nisem videla in verjetno tudi nikoli več ne bom.Oči je imela pokljuvane ven – galebi so jih pojedli. In jaz sem samo stala tam.

To je bil eden tistih trenutkov, ko se zavedaš, kako majhen si v primerjavi z naravo.

Potem je prišel dan, ko je bil veter tako močan, da je nosil pesek s takšno hitrostjo in tako visoko, da nisem videla niti centimetra pred sabo. In skoraj vsak dan sem srečala kakšno kačo. Narava ti tam zelo hitro pokaže, kdo je v resnici glavni.

Svoboda, ki se je ne da razložiti

Trije meseci so minili hitro. Moja koža je bila črna, bila sem samo kost in koža. Potem pa odločitev. Ali ostanem tukaj do naslednjega leta ali grem dol z otoka. Tista ladja je bila zadnja.

Na koncu sem morala dol.

Našla sem nekje polnjenje za telefon, poklicala starše in nazaj v Slovenijo. In takrat je šele sledil šok. Starši so v tem času že poklicali interpol in vse živo. V tistem trenutku mi ni bilo vseeno zaradi njiju.

Včasih vse, kar potrebuješ, je točno to

Ampak nekaj je tisti otok pustil v meni.

Moje telo je prvič zares začutilo svobodo.

In ko enkrat začutiš svobodo v svojem telesu, je nikoli več ne moreš pozabiti.

Tisti trenutek sem razumela še nekaj: največja omejitev v življenju ni denar - največja omejitev je strah.

Strah pred neznanim.

Strah pred tem, da zapustimo varnost.

Ampak resnica je, da človek šele takrat zares spozna sebe. In jaz sem jo tam, na tistem majhnem otoku sredi morja, prvič zares okusila.

Svobodo.

In od takrat jo lovim.

In mogoče je ravno zato, 15 let kasneje, prišel trenutek, ko sem bila pripravljena narediti nekaj, kar bi si marsikdo težko predstavljal: spakirati en kovček, dva otroka, psa, sesti v avto in pustiti staro življenje za sabo.

O tem pa v naslednjem zapisu:

4818 kilometrov, en kovček, dva otroka, pes in avto — tako sem pustila staro življenje za sabo.

Iz srca in vero v svobodno življenje,