4818 kilometrov, en kovček, dva otroka, pes in avto — tako sem pustila staro življenje za sabo

7 days ago
4 min read

Updated: 6 days ago

Včasih se največje spremembe v življenju zgodijo v trenutku, ko si končno priznaš resnico. Tisto resnico, ki jo tvoje telo že dolgo ve, ampak je tvoj razum ne želi slišati.

Čeprav sem prvič v življenju zares začutila, kaj pomeni svoboda, ko sem bila stara 22 let in tri mesece živela na samotnem otoku – o tem lahko več prebereš tukaj (tukaj vstavi link do prvega blog zapisa) – sem se skozi vsa ta leta nekako naučila živeti v sistemu. Prilagajanje je nekaj, kar se človek zelo hitro nauči. Navadiš se na urnike, na pravila, na način življenja, ki ga narekujejo drugi. In počasi začneš verjeti, da je to pač življenje.

Ampak globoko v sebi sem vedno čutila, da nekaj ni prav.

Ko telo pošlje alarm

Potem pa je prišla korona.

Za nekatere je bil to grozen čas. Za mene pa čas, ki sem ga očitno potrebovala. Čas, da sem se ponovno povezala s svojim telesom in si dovolila priznati tisto, kar sem dolga leta čutila in tiho sanjala. Priznati, da življenje na celini ni zame, da ta sistem ni zame in da ne želim, da zapravim leta življenja svojih otrok pod takšnimi pogoji.

Korona, zapiranja in vsi ti na novo zapisani zakoni so mojemu telesu poslali zelo jasen signal. Alarm, da to ni naše življenje. Alarm, da živimo tako, kot drugi narekujejo. Alarm, da to ni svoboda.

Takrat sem začutila še nekaj zelo močnega. Jaz sem tista, ki odloča o svojem življenju, o svojem telesu in o svojem zdravju. Ni človeka na tem svetu, ki bo mene držal zaprto zaradi nekega virusa. Ta psihološki pritisk je v meni sprožil tempirano bombo, ki je samo čakala, da eksplodira.

Nekega dne sem si rekla: ne. To ni življenje, ki ga želim živeti. In to ni življenje, ki želim, da ga živijo moji otroci.

In potem sem si postavila vprašanje, ki si ga večina ljudi ne upa postaviti: če ne zdaj, kdaj?

Kasneje bo vedno prepozno. Ko nekaj začutiš, moraš narediti korak. Vedno bodo obstajali izgovori. Vedno se bo našel razlog, zakaj zdaj ni pravi čas. Ampak resnica je preprosta – pravi čas skoraj nikoli ne pride sam. Ustvariti ga moraš.

Odločitev, ki je spremenila vse

In tako je tudi bilo.

Odločitev.

V dveh urah sem že slikala vse stvari v stanovanju in jih dala v prodajo. Še en dokaz za to, da se stvari začnejo poklapati v trenutku, ko se res odločiš, da nekaj hočeš.

V rekordnem enem tednu sem prodala skoraj vse, kar je bilo v stanovanju.

In ves čas so mi po glavi šibale misli, koliko nepotrebnega balasta sem imela v tem stanovanju. Ljudje so prihajali celo iz Slovenije v Avstrijo, da bi kupili moje stvari. Prodala sem res skoraj vse. Skoraj bi prodala tudi spodnje perilo – ampak tega se pač ne prodaja.

Takrat sem razumela nekaj zanimivega: večino stvari, ki jih imamo, v resnici sploh ne potrebujemo. Imamo jih samo zato, ker smo se navadili, da jih imamo.

Vse, kar sem v resnici potrebovala, da zapustim ta način življenja, je bilo že ob meni. Moja dva otroka, en kovček, naša psička in avto.

Trenutek, ko zapreš vrata starega življenja

Ko sem zaklenila stanovanje, predala ključe in se vsedla v avto, sem prvič po zelo dolgem času začutila nekaj, česar ne znam opisati z eno besedo.

Svobodo.

Ko ne veš, kam greš. Ko imaš ob sebi najpomembnejše ljudi. In ko se samo odpraviš v neznano.

Besede res ne morejo opisati teh občutkov, ampak verjemi mi, ko ti rečem, da se mi je odvalil ogromen kamen od srca. Moje telo je postalo sto kilogramov lažje. Mravljinci so šli po celem telesu in solze so samo tekle.

Ampak to niso bile solze žalosti.

To so bile solze olajšanja. Solze sreče. Solze svobode.

To so posebne solze, ki jih redkokdo doživi.

Takrat sem razumela še nekaj zelo pomembnega: telo vedno ve, kdaj smo končno na pravi poti. In ko se to zgodi, nam to pove z lahkotnostjo, z mirom in z občutkom, kot da smo končno prišli domov.

Pot v neznano

Nismo bili vezani na čas. Ne na jutri, ne na sistem, ne na šolo. Samo na nas. Na našo malo družino in na odločitev.

Niti za stotinko sekunde nisem pomislila, kaj bi lahko šlo narobe. Verjetno zato, ker je moje telo svobodo že poznalo. Prepoznalo jo je in me vrnilo 15 let nazaj, ko sem živela tisto življenje na samotnem otoku. Tisti občutek nikoli ni izginil, samo moje telo je bilo treba ponovno prebuditi in opomniti nanj.

Ko se telo enkrat spomni svobode, je ne more več zamenjati za nič drugega.

Otroci so vpijali vse po poti, naša psička pa se je izkazala za pravo čudo tega sveta. Kot da bi čutila, da gre na bolje. Celo pot je bila mirna, zadovoljna in srečna. Psi pogosto začutijo stvari prej kot mi.

Pot nas je vodila skozi Avstrijo, Slovenijo, Italijo, Francijo in Španijo, vse do Huelve, kjer nas je čakal trajekt. Izbrali smo pot ob obali in otroci so v enem tednu videli in doživeli več kot ogromno drugih otrok v letih.

Na poti se je zgodilo milijon stvari. Močni sunki vetra, zaklenjeni ključi od avta v prtljažniku, noč v apartmaju z milijonom ščurkov, tri ure čakanja na vračilo kavcije, ogromno smeha zaradi jezikovnih zapletov in trenutki, ki jih ne pozabiš.

V Saint Tropezu smo videli ogromne luksuzne jadrnice. Alex je na poti izgubil zobek, ki mu je padel kar v steklenico vode. Prespal je tudi eno noč sam v svoji sobici.

Toliko dogodivščin v enem samem tednu.

In če sem se na tej poti še enkrat česa naučila, je bilo to, da otroci ne potrebujejo popolnega življenja. Potrebujejo samo življenje, ki je resnično.

O vseh teh dogodivščinah pa sem veliko več napisala tudi v knjigi, ki sem jo izdala (tukaj lahko vstaviš link za e-knjigo).