Kako smo z enim kovčkom začeli novo življenje
- Mar 10
- 4 min read
Updated: 6 days ago
Včasih ne potrebuješ velikega načrta.Potrebuješ samo trenutek, ko si končno priznaš: tako več ne želim živeti.
Jaz sem si želela samo eno stvar – drugačno življenje. Bolj mirno življenje. Življenje z več časa za sebe in za svoje otroke. Življenje z bolj prijazno klimo, več sonca, več narave in manj hitenja.
Imela sem dovolj življenja v sistemu.
Dovolj konstantnega pritiska. Dovolj hitenja. Dovolj občutka, da živimo samo zato, da preživimo dan za dnem.
V Sloveniji smo kot družina vedno manj imeli čas drug za drugega. Otroci so počasi postajali del sistema, kot si ga je nekdo zamislil – urniki, pravila, ocene, pritisk.
In nekega dne sem si enostavno rekla:
Dovolj.
Odločila sem se, da bom prvič v življenju res poslušala sebe.
Ne mnenja drugih. Ne pričakovanj družbe. Ne strahov.
Samo sebe.
En kovček, enosmerna karta in 1200 € v žepu
junija 2025 smo se enostavno usedli na letalo.
En kovček. Enosmerna karta. 1200 € v žepu.
In smer: Fuerteventura.
Nisem vedela, kako bomo. Nisem vedela, kje bomo živeli. Nisem vedela, kaj nas čaka.
Ampak eno stvar sem vedela.
Tako kot smo živeli prej, več ne moremo.
Klic po svobodi in drugačnem življenju je bil premočan. Tisti notranji glas, ki ti govori, da obstaja več kot samo preživeti življenje.
Mi nismo želeli samo preživeti.
Želeli smo živeti.
Strah nas največkrat drži na mestu
Vsi mi globoko v sebi čutimo, da si želimo nekaj več. Nekaj boljšega. Nekaj bolj našega. Ampak pogosto nas ustavi strah pred neznanim.
In zato raje ostanemo v svojem udobnem balončku.
Tudi če v njem nismo srečni.
Tudi če v njem komaj dihamo.
Jaz se tega več nisem želela iti.
Vedela sem, da v življenju obstaja veliko več kot samo to, da komaj čakaš, da mine dan.
Želela sem priti iz tistega občutka, ko zvečer rečeš:
"Končno je dan mimo."
V tisti občutek, ko si želiš:
"Škoda, da dan nima več ur."
In globoko v sebi sem čutila, da me bo prav ta odločitev pripeljala do tega.
Ne glede na to, kako neumno je zvenela nekaterim.
Ko prvič res poslušaš sebe
Prvič v življenju nisem gledala na to, kaj je logično. Gledala sem na to, kaj čutim v telesu. Kaj mi govori srce. Kaj mi govori intuicija. In tako smo se z enim kovčkom odpravili na letališče na Dunaju.
Tisti občutek svobode je nepopisen. Ko vse pustiš za sabo. In samo greš. V neznano.
Ampak nekje globoko v sebi veš, da greš točno tja, kamor moraš iti.
Tega občutka ti ne more dati nobena varnost. Noben sistem. Noben “pravilen” življenjski načrt.
To je občutek, ki ga doživiš samo, ko narediš odločitev, ki je res tvoja.
Sistem nas uči slediti, ne živeti
Življenje, kot ga poznamo danes, je pogosto samo ena dolga pot prilagajanja.
Prilagajaj se. Bodi priden. Sledi sistemu. In potem boš srečen.
Ampak ali smo res?
Ali si samo zatiskamo oči?
Velikokrat svoje sanje potlačimo.
Zaradi okolice. Zaradi sistema. Zaradi tega, ker se bojimo izstopiti.
Postali smo kot fijakarski konji, ki samo sledimo navodilom.
Navodilom, ki jih dobimo že v vrtcu.
In potem v šoli.
V šoli obstajajo smernice, kaj je normalno. Kaj je pravilno.
In vse, kar odstopa od tega okvirja, hitro dobi etiketo:
preveč glasen...
preveč drugačen...
preveč svoj...
In tako že kot otroci počasi izgubljamo sebe.
Svoj glas. Svoj talent. Svojo pristnost.
Jaz tega nisem želela več.
In predvsem tega nisem želela za svoje otroke.
Pogum ali samo iskrenost do sebe?
Veliko ljudi mi danes reče:
"Kakšen pogum."
Ampak iskreno?
Ne gre toliko za pogum.
Gre za trenutek, ko si priznaš:
tako več ne bom živel.
Gre za tisti en korak.
Tvoj korak.
Korak, ki ga čutiš globoko v sebi.
In ga narediš.
Od tistega koraka naprej se je naše življenje obrnilo ne samo za 360 stopinj.
Obrnilo se je še nekajkrat okoli svoje osi.
Bili so vzponi.
Bili so padci.
In tudi zelo konkretni padci.
Bili so dnevi, ko smo ostali brez hrane. Bili so dnevi, ko smo ostali brez vode.
Ampak nekaj zanimivega sem opazila.
Mir, ki sem ga čutila v sebi v teh trenutkih, je bil večji kot kadarkoli prej.
Ker sem vedela:
živimo svojo resnico.
Življenje na Fuerteventuri
Danes tukaj na Fuerteventuri dihamo drugače. Živimo drugače. Res živimo.
Ne sledimo. Ne rečem, da je selitev na otok rešitev za vsakogar. Rečem pa nekaj, za čimer stojim 100 %.
Čas je, da začneš poslušati sebe.
Ker tisti stavki:
"Ko bom…""Ko bo pravi čas…""Ko uredim vse…""Ko odplačam kredit…" so ubili že preveč sanj.
Življenje se lahko obrne hitreje, kot si mislimo.
In prehitro lahko ugotovimo, da smo ga večino časa samo odlagali na kasneje.
In kaj zdaj?
Naša zgodba se tukaj šele zares začne.
Selitev na Fuerteventuro z enim kovčkom je bila samo prva odločitev.
Ampak ni bila edina.
Na tej poti sem morala sprejeti še veliko pogumnih odločitev.
Odločitev, ki so nas korak za korakom pripeljale bližje svobodi.
O teh odločitvah sem se razpisala v naslednjem članku:
Ker včasih ni dovolj samo en velik korak.
Včasih je svoboda sestavljena iz sedmih majhnih, a zelo pogumnih odločitev.
Iz srca in z vero v svobodno življenje,
Comments