Ko telo začne govoriti in ti mu prisluhneš

O hormonih, perimenopavzi in tem, kako se začne pravo ravnovesje šele takrat, ko se ustaviš in končno 

slišiš sebe.

Ne bom olepševala. Ko sem začela čutit spremembe v telesu, me je najprej zagrabila panika.

Nisem se več počutila kot jaz. Razpoloženje je nihalo. Energija je šla gor in dol. Telo se je odzivalo drugače. Misli so bile včasih težje. In ja — prvi občutek je bil: kaj se dogaja z mano?

Perimenopavza.

Beseda, ki jo večina žensk sliši prepozno. Ali pa jo ignorira. Ali pa jo takoj poveže z nečim negativnim.

Jaz sem jo najprej povezala s strahom.

Ampak potem se je nekaj premaknilo.

Namesto da bi šla v boj proti telesu… sem se prvič zares ustavila. In ga začela poslušat.

Telo nikoli ne laže. Samo mi smo se odvadile poslušat.

To je bila moja največja lekcija.

Telo ti pove vse. Ne samo o hormonih.

Pove ti:

– ko si v napačnem okolju

– ko si ob napačnih ljudeh

– ko delaš nekaj, kar ni zate

– ko daješ preveč

– ko ignoriraš sebe

In veš, kaj je zanimivo? Vedno govori.

Ampak mi ga utišamo.

Z delom. Z obveznostmi. S telefonom. S pogovori. S tabletami. Z “nimam časa za to”.

In potem en dan… začne kričat.

Panika je bila samo začetek. Razumevanje je prišlo 

kasneje.

Ko sem začela raziskovat, sem hitro videla, da obstajata dve poti:

Prva:👉 ignoriraš, zatreš, popraviš simptome

Druga:👉 poslušaš, raziskuješ, sodeluješ s svojim telesom

Jaz sem izbrala drugo.

Začela sem bolj naravno. Ne zato, ker je to“trend”. Ampak ker sem začutila, da rabim iti nazaj k osnovam.

– kaj jem

– kako spim

– kako diham

– koliko sem v naravi

– kako reagiram na stres

In počasi… zelo počasi…sem začela razumet, da telo ni moj sovražnik.

Je moj kompas.

Intuicija ni nekaj “mističnega”. 

Je nekaj, kar se zgodi, ko se končno umiriš.

Veliko ljudi reče: “poslušaj intuicijo”.

Ampak iskreno? Večina sploh ne ve, kaj to pomeni.

Ker intuicija ne kriči. Ne sili. Ne razlaga.

Intuicija pride…ko si v tišini.

Ko ne rabiš takoj poklicat prijateljice. Ko ne rabiš vprašat za mnenje. Ko ne rabiš potrditve.

Ko si sama s sabo… in si okej s tem.

To ni lahko.

To se zgodi takrat, ko si večkrat postavljena pred zid in nimaš druge izbire, kot da se obrneš vase.

In tam… začneš čutit.

Pravo ravnovesje pride, ko nehaš kontrolirat vse.

To je bil zame velik premik.

Ne rabiš vedno “rešit problema”.

Včasih:

– te nekaj boli → in samo dihaš skozi to

– imaš slab dan → in si dovoliš jokat

– si utrujena → in si dovoliš počivat

– te nekaj pokliče → in greš za tem

Brez analize. Brez razlage. Brez dovoljenja.

Spomnim se trenutka… hodim po mestu, zaslišim bobne… in me samo potegne. In plešem.

Ne zato, ker bi “morala”. Ampak ker sem čutila.

In prvič po dolgem času… nisem razmišljala, kaj si kdo misli.

To je svoboda.

Ampak večina ljudi tega nikoli ne doživi.

Ne zato, ker ne bi mogli.

Ampak ker:

– jih je strah

– rabijo nadzor

– ne zaupajo sebi

– vedno iščejo odgovore zunaj

Telefon. Mnenja drugih. “Hitre rešitve”. Tablete.

Vse… samo da ne bi bili sami s sabo.

Ker to je najtežje.

Sest sedet v tišini…in se zares začutit.

Perimenopavza me ni “zrušila”. Me je prebudila.

Danes na to gledam drugače.

Ni problem. Je prehod.

Je faza, kjer telo reče:

👉 “Zdaj pa res poslušaj.”

In če ga poslušaš…te vodi.

Nežno. Ampak zelo jasno.

---

Ne bom rekla, da imam vse odgovore. Nimam.

Ampak vem nekaj:

vsakič, ko izberem sebe…vsakič, ko poslušam svoje telo…vsakič, ko si dovolim čutit, namesto bežat…

sem bližje sebi.

In to je ravnovesje, ki ga nobena tableta ne more dat.

Če si tudi ti v fazi, ko čutiš, da se nekaj v tebi spreminja…ne beži.

Ne popravljaj takoj.

Ne utišaj.

👉 ustavi se.

👉 poslušaj.

👉 zaupaj.

Ker tvoje telo ne dela proti tebi.

Tvoje telo te skuša vrnit… nazaj k tebi.

S srcem in vero v svobodno življenje,